Danes je svetovni dan sladkorne bolezni. Skoraj vsak dan obeležujemo nekaj. Kakšen "svetovni dan" vzamemo zares, drugega spet bolj za šalo, tretjega niti ne ozavestimo. Še do pred kratkim bi šel današnji povsem mimo mene. A tokrat ne gre! Jutri bo natanko en mesec od tistega petkovega popoldneva, ki je v življenje začrtal nove poti.
Ajdino pediatrinjo sem prosila, če se lahko svojemu mlajšemu bratcu pridruži na pregledu. Zdelo se mi je, da nekaj ni čisto vredu. Teden, dva, mogoče tri se je pojavljalo nekaj, česar pri osemletnici nismo bili navajeni. Simptomi. Nisem jih prepoznala. Odletela sem iz službe v ambulanto. Babica ju je pripeljala. Malega so zrihtal takoj. Ajdi so se posvetili veliko dlje in zaključili z napotitvijo v laboratorij. "Ko dobimo izvide se slišimo." Seveda.
Na smrt je bila strah igle in odvzema krvi. To, kar je bilo opravljeno v samo nekaj sekundah, je zanjo predstavljalo neznansko velik stres. A je zmogla umiriti hlipanje in opraviti nadlogo brez solz. Zapuščali sva laboratorij. Še vedno se je tresla in neobičajno globoko dihala. Sem pomislila, da od strahu in bo seveda vredu, ko se umiri. Pa ni bilo povsem. Ob prihodu domov me babica pokliče in pove, da je spala v avtu in doma naprej. Dihanje je globoko. Neprepoznavno. Skoraj zastrašujoče. Sem bila mirna. Počakajmo izvide. Vse bo vredu.
Pa ni bilo tako. Prejmem klic pediatrinje. Izvidi so slabi. "Ajda ima diabetes tipa 1. Takoj jo pripeljite na otroški oddelek v soboško bolnišnico. Jaz jih pokličem in o vsem obvestim. Urška, pediater, ki je dežuren je odličen. Ne skrbite. Poskrbel bo zanjo. Potem bosta šli v Ljubljano. Vse sladkorne bolezni se vodijo centralno na oddelku za endokrinologijo, Pediatrična klinika."
Otrpnem za trenutek. Zahvalim se in prekinem klic. Pogledam kup papirjev na mizi. V enem zamahu jih skupaj z rokovnikom zbašem v torbo. Ne spomnim se kaj vse je tisti trenutek bremenilo moje misli. Zelo dobro se pa spomnim dogodkov, ki so se odvili v nekaj naslednjih urah. Čeprav bi rekla, da je šlo z bliskovito hitrostjo. Da je šlo za sekunde.
Stali sva pred vrati. Ajda pospana, brez energije, dehidrirana, utrujena, tresoča. Ekipa, ki naju je sprejela je bila seznanjena z vsem. Stanje je bilo resno. Njihove reakcije v tej akciji pa povsem mirne, besede in gibi pomirjujoči.
Polegli so jo v sprejemni ordinaciji. "Ajda, šli bova v Ljubljano. Ti imaš sladkorno bolezen." Aha. Zakaj pa? Pojasnim ji. V naslednjem trenutku omeni deklico iz šole, ki ima ravno tako sladkorno bolezen. Vpraša, če se bo mogla pikati, si meriti sladkor in dajati injekcije. Pritrdim. Pediater je vseskozi na telefonski zvezi z Ljubljano. Poroča o izvidih, stanju, infuziji. O vsem. Ves čas. Ura je pet popoldne. Okrog šestih prileti helikopter po Ajdo. "Vi žal ne morete z njo. A nikar ne skrbite. Helikopterske ekipe so vrhunsko izurjene. Nič se ji ne more zgoditi na poti do tja."
Ajda je čedalje manj prisotna, a odgovarja na vprašanja smiselno. Ve kje je. Ve kaj se dogaja. V meni besnenje in mir hkrati. Mama pripelje najnujneše in počaka z njo. Jaz se odpravim na pot. Želim jo prevoziti sama. Moram predihati. Razmisliti. Se zbrati.
Kako si ti? Slišim in preberem večkrat v teh minutah. "Vredu sem, vredu."
Za trenutek se ustavim na "pumpi". Preleti me helikopter. Prelomna točka številka ena. Sesuje me. Helikopter, ki leti po moje dete. Ok, Urška. Zberi se. Strokovnjaki so in vse bo vredu.
Potem se spomnim na Maksa. Prelomna točka drugič. To malo dete. Pa saj je v super varnih rokah, ampak kdaj ga bom šele spet videla? Kako dolgo bova tam?
Vdih. Izdih. Sedim v avtu in se peljem naprej.
Skušam ostati mirna. Ponavljam "vredu sem" kot mantro. Vmes bučijo vprašanja: Zakaj? Se vse zgodi z razlogom? Kakšen razlog obstaja za to, kar se nama dogaja? Zakaj ona? Zakaj zdaj? Kaj sem naredila narobe? Česa vse sem kriva sama?
Vmes prihajajo klici. Neznansko veliko pomenijo v tej situaciji. Vsaka beseda. Niso tolažbe, so vzpodbude. Obliži na odprto rano. So kot rezervna jadra. Mama sporoči, da je odletela. A res ne more biti življenje vsaj za en kratek čas normalno? Mirno? Brez pretresa in stresa? Potem izvem, da so pristali. Olajšanje. Tam je. Vse bo vredu.
Prispem na pediatrijo. Sedim ob njej in zdravnik ob meni. Kot da je bil v moji glavi, vso to pot. "Gospa, nič kar ste naredili doslej prav ali narobe ni vplivalo na to, da ima Ajda sladkorno bolezen. Ta je bila vseskozi v njenem genskem zapisu. Ničesar ne bi mogli storiti, da bi to preprečili. Če bi znake prepoznali prej, bi bilo stanje manj akutno, a bi se vendarle zgodilo. Starši, ki nimajo izkušenj s sladkorno boleznijo le s težavo prepoznajo znake. Običajno je, da otroci pridejo k nam, ko so že zelo izčrpani. Povprečno sedemdeset novo odkritih sladkorčkov imamo na leto. Otroci med petim in desetim letom starosti. Vprašajte me… Karkoli."
Nekaj časa nimam vprašanj. Potem se sestavljam in pogovor steče. Zelo dolgo ostane v sobi. Neznanska uteha in pomoč. Prva noč je naporna. Potem je vsaka ura lažja in vsak dan boljši.
Zjutraj preberem sporočilo: "Glej, kako te je življenje s tvojo spremembo načina prehranjevanja in življenjskega sloga, pripravilo na to. Nič se ne zgodi slučajno." Osmislim. Res je. Ajdina prehrana bo odslej morala upoštevati točno te "zakonitosti", ki sem se jih sama učila v preteklih letih. Ok. Saj bo šlo. Recimo, da sem res pripravljena.
Vsi na endokrinologiji so naravnost fantastični. Težko opišem. Strokovnost, humanost, pripravljenost za pomoč, pogovor sleherni trenutek. Na razpolago so ti vseskozi. Ajda je boljše. Veliko boljše. Prične se edukacija, ki traja vse do petka in najinega odhoda domov.
Pogovori o vsem. Bolezni, prehrani, poteku zdravljenja, inzulinu, počutju, strahovih. Vsi delajo na tem, da te maksimalno pripravijo na življenje doma. Vsi. Neprecenljivo. Veseliva se odhoda. Čeprav… Me stisne vsake toliko. Tu sem na varni strani. Nešteto informacij. Napotkov. Pravil. Bom znala? Bom zmogla?
Obstaja dežurni telefon. Pravzaprav dve številki. 24 ur so na razpolago. Ali zdravnik, ali oddelek. Kadarkoli in za karkoli lahko pokličem.
Odhod domov je neizmerna sreča. Ajdi pripravijo malico za na pot. Redni obroki, zdrava prehrana in gibanje. To je najpomembnejše. To je v resnici edino, kar moraš dosledno upoštevati. Poleg vodenja dnevnika, merjenja sladkorja v krvi in injiciranja inzulina.
Doma poskušamo živeti čim bolj normalno. Ajda upošteva pravila in navodila. Sama meri sladkor, sama vodi dnevnik. Sama prekontrolira sestavine na živilih. Veliko ve. Vse jo zanima. Odgovorno se spopade s situacijo. Išče recepte, primerne izdelke. Kuha. Ko gre na obisk si za s sabo pripravi malico. Vzame pripomočke. Tiste nujne in tudi druge, ki bi jih morda potrebovala ob hipo ali hiperglikemiji.
Spomnim se preteklosti. Marsikdaj sem slišala komentarje, da je preresna za svoja leta. Da je skoraj preveč odrasla v svojih mislih in željah, obnašanju. Da ni tako "otročja" kot vrstniki. Sem si kdaj tudi očitala. Se spraševala kje sem ga polomila, da je temu tako. Danes vem. Življenje jo je pripravljalo. Ker življenje te pripravi. Vedno. In Bog ti naloži točno toliko, kolikor zmoreš nositi.
Preberem, da sladkorni bolnik v povprečju vsakih 20 minut pomisli na svojo bolezen. Res je. Obremenitev. Streznitev. Prioritete se spremenijo. A vendar ni nemogoče. Tudi to se da. Sprejeti. In živeti. Čim bolj normalno. Kakovostno, zadovoljno in radostno!
Danes še posebej mislim na vse, ki so prehodili podobno pot. In na sladkorčke, tako imenujejo male sladkorne bolnike, ki morajo svoj način življenja podrediti pravilom.
Kjer je volja, je pot. Srečno vsem!
Comments