Ne verjamem, da se v življenju karkoli zgodi slučajno. Tako se je tudi tisti obisk v Lendavi zgodil ob ravno pravem času in s posebnim namenom. Ampak pojdimo lepo po vrsti.
Od zmeraj Odkar pomnim sem predebela, a se s svojo težo nikoli nisem pretirano ukvarjala. V času odraščanja me je sicer kdaj prijelo, da sem preizkusila to in ono kratkoročno dieto, naročila kakšne kapsule za hujšanje, pričakovala čudež, ki se seveda nikoli ni zgodil in življenje je teklo mirno naprej. Brez večjega razočaranja ali drame. Imela sem neznansko srečo, da so me v vseh etapah življenja ljudje sprejeli točno takšno kot sem bila. Debelosti navkljub mi nikjer nobena vrata niso bila zaprta. Nikoli nisem bila prikrajšana za nove priložnosti in izzive. Niti za uspehe in čudovita prijateljstva. To je bilo dovolj za srečo in zadovoljstvo, zato so »kile« kar lepo ostajale z mano. Kdaj pa kdaj mi je sicer uspelo, da jih je bilo manj. Nikakor pa to ni bilo pravilo, saj se jih je z leti nabiralo vedno več.
Novo poglavje Tisto jesen sem zamenjala službo. Mukoma. Delo na radiu sem imela iskreno rada. A vedno to ni dovolj. Nova služba, drugačni izzivi, dinamično delo in mladostna ekipa. Vse to je bil nov veter v moja jadra. In v tistem trenutku se nič ni zdelo nemogoče. Z navdušenjem sem pristopila k ustvarjanju oddaje Vita – življenje je lepo, kjer smo govorili o temah, ki delajo naše življenje lepše in boljše. Veliko njih je slonelo na različnih aspektih zdravega načina življenja, kar me ni prestrašilo. Čeprav sem kmalu ugotovila, da o tem, vsaj iz prakse, vem bolj malo.
Dan D
Dogovorila sem se za sestanek s Tanjo, ki je takrat šele dobro stopila na samostojno pot prehranske svetovalke, in ji predlagala predstavitev v naši oddaji. Pozorno sem prisluhnila njenim besedam. Načelom načina prehranjevanja. Pomenu analize telesne sestave. Izkušnjam, strokovnemu znanju, smernicam in filozofiji, ki jo je goreče zagovarjala. Verjela sem vsemu, kar mi je povedala v tisti debeli uri in brez pomisleka izustila, da se želim v njen program vključiti tudi jaz. Na vprašanje kdaj, sem odgovorila s »takoj«! Konec oktobra 2017. Tehtala sem 124 kg.
Ni čarobne formule Program je temeljil na tedenski sestavi jedilnikov, rednih kontrolah, tehtanju in občasnih analizah telesne sestave. Da vidimo kje smo in kaj se dogaja. Bila sem dosledna in vestna. Jedla sem petkrat na dan. Nikoli nisem bila lačna. In seveda sem se kdaj pa kdaj tudi pregrešila. Ampak, če me spomin ne vara, sem to upala storiti šele po prvem trimesečju. Kilogrami so kopneli, počutje je bilo vedno boljše. Spremembe so bile kmalu tudi opazne. Vse našteto pa izjemna motivacija za nadaljevanje.
Hrana! Smisel ali vodilo celotnega programa je bila sprememba načina prehranjevanja. In tukaj se je zgodila še ena prelomna točka. Kuhanje, ki sem ga sicer vzljubila relativno pozno, a sem v njem neznansko uživala, je dobilo nove dimenzije. Nove sestavine, nove kombinacije. Drugačno razmišljanje ob loncih, štedilniku in pečici. Vse to je bil poseben osebni izziv, ki me je vedno bolj navduševal. Nakupovalni listek se je spreminjal. Mnoga živila v hladilniku, predalih in shrambi so se zamenjala. Kuhanje pa je postajalo ustvarjanje z mislijo na to, kdaj in predvsem kaj »dam vase«.
Gibanje? Ne, hvala!
Na vsakem jedilniku prehranske svetovalke je bil tudi stolpec, ki je tedne in mesece ostajal prazen. Gibanje. To je bilo tisto, kar nikakor ni šlo v kontekst mojega vsakdana. Nič od tega. Niti sprehod, niti telovadba, kaj šele tek ali fitnes. Ne, hvala! Potem se je »zgodil« David. Ne spomnim se kako je prišlo do prvega srečanja. Nekega lepega dne sem se znašla v Gibalnem centru in David je bil moj osebni trener. Super se sliši, a ne? In super je tudi bilo! Delala sva vse živo, na vseh mogočih napravah, ki so se mi dotlej zdele mučilne. Delala sva tudi brez vsega. Samo vadbo z lastno težo. Nič koliko »prešvicanih« ur. Ampak motivacija je bila neverjetna in zadovoljstvo nad pričakovanji. David je poskrbel za to, da se mi gibanje ni priskutilo in mi dokazal, da na tem svetu res ni nič nemogoče! »Športanje« sem takrat, pri svojih 36. letih celo vzljubila.
Brez epiloga Konec novembra 2018. Tehtala sem 84 kg. To so izjemni dosežki. Lepi občutki. Samozavest serijsko. To ni bilo leto odrekanja, stradanja in napora. To je bilo leto učenja, sprememb načina prehranjevanja, sprejemanja, spreminjanja in osebne rasti. Leto discipline in premagovanja samega sebe. Nepozabno leto. Hkrati pa začetek nove zgodbe.
Danes pa takole Konec septembra 2019 sem rodila Maksa. Prečudovitih devet mesecev sem iz različnih razlogov, kar precej grešila s prehrano in, razen redkih sprehodov, popolnoma opustila gibanje. V tednu pred porodom sem tehtala 112 kg. Danes bi ravnala drugače. Pa ne zaradi pridobljenih kilogramov, pač pa zato, ker se je veliko težje vrniti na svojo oz. pravo pot, ko enkrat iz nje skreneš za daljši čas. Ampak sem se! Načrtno in zavestno. Ne z dietami, praški ali kapsulami. Januarja 2020 sem se disciplinirano vrnila na pot pravilnega načina prehranjevanja in z največjim veseljem tudi v Gibalni center. Danes tehtam 84 kg. Ampak nisem na cilju. To je pot, ki se nikoli ne konča.
Avokavo – komu ali čemu? Jutro je poljub dnevu. Meni od zdavnaj njegov najljubši del. Vedno sem zajtrkovala, a danes to počnem drugače. V slogu spremembe načina prehranjevanja so se spremenili tudi zajtrki. Skrbno sem jih pripravljala. Najprej zase. Potem vse pogosteje še nekaj porcij zraven, ki sem jih delila z drugimi. Recepti niso samo moji, vendarle pa so vsi prirejeni ali napisani po vzoru mojega načina prehranjevanja. Sporočilo te spletne strani ni odkrivanje Amerike v kulinariki, ampak zgodba, ki jo piše življenje. A življenje niso kilogrami. Življenje je tudi ustvarjanje, raziskovanje in uživanje v hrani ter druženju. Zajtrk je »mala sreča«, ki lahko traja skozi ves dan. In šele takrat, ko srečo delimo, dobi nove razsežnosti.
Comments