S športom se nisem ukvarjala do leta 2018. Popolnoma nič. Po spremembi načina prehranjevanja je bilo jasno, da je nujno tudi na tem področju narediti kakšen korak. Znašla sem se v Gibalnem centru, skupaj z osebnim trenerjem. Vem, da se sliši super, a v mojem primeru je bilo to zelo nenavadno, celo nemogoče. Zgodilo se je načrtno in tega koraka doslej nisem obžalovala niti enkrat samkrat. Čeprav je bilo pogosto zelo naporno, pa je vsaka vadba več dala kot vzela.
Približno pol leta so bile vadbe z Davidom zelo intenzivne. Vmes sva, enkrat poleti, naredila pavzo. Takrat sem izrazila željo, da bi pa rada vseeno v tem času, kaj naredila tudi sama, da bi rada tekla, ampak tega ne znam in ne zmorem.
Tek ni zame
Izjemno sem občudovala ljudi, ki tečejo z dušo in srcem. Verjela sem njihovim besedam, da jih tek sprošča, da v tistem času odklopijo vse, da je fajn teči zunaj, da se zliješ s svežim zrakom in naravo, da je osvobajajoče, da jih napolni z energijo in da je to super rekreacija. Niti slučajno si pa nisem predstavljala, kako naj se tega lotim sama. David je mojo željo uslišal in pristopil zelo profesionalno. Dal mi je dragocene napotke o tem kako začeti, kako stopnjevati, kako teči, da mi bo v užitek in ne v breme… Zdelo se je, da lahko na tak način tek celo vzljubim in res sem ga.
Začetki po pavzi
Vse leto 2019, med nosečnostjo, sem »športanje« opustila. Priznam, da to ni bila najboljša poteza in danes bi se tega lotila drugače. A je kar je, sem si rekla lani decembra in začela znova. Najprej s sprehodi z vozičkom. Vsak dan vsaj 8 km. Potem se je to stopnjevalo v tek brez vozička. Včasih mi je v enem dnevu uspelo oboje: preteči vsaj 6 km in potem odkljukati še tistih 8 hitre hoje v družbi.
Kaj če bi 10-tko?
Malo sem mahnjena na to, da si je potrebno v življenju postavljati vedno višje cilje. Realne, a vendarle višje. Padla je odločitev, da odtečem 10 km na radenskem maratonu. Precej resno sem se lotila teh priprav, vse do zmešnjave s korono, ki je prinesla še kakšne druge nenačrtovane izzive, potem so maraton celo odpovedali in tudi motivacija je nekoliko padala.
Vendarle sem sama sebi dala obljubo, da 16. maja odtečem 10 km. Pa kaj če ni maratona. Saj nisem tega načrtovala zaradi dogodka, pač pa zaradi sebe. Zato, da se motiviram, da ne odneham in da dosežem nekaj, kar mi ni še nikoli v življenju uspelo. A se ni izšlo. 16. maj je minil brez doseženega cilja. Niti nisem bila pripravljena, niti nisem imela časa. Malo sem bil razočarana sama nad sabo, a trdno prepričana, da mi bo uspelo enkrat v bližnji prihodnosti.
Mala zmaga, mala sreča
Tek je super! A vedno ne gre enostavno. Včasih odtečem 6-ko z lahkoto. Tudi 8 ali celo 10 km mi je enkrat uspelo. Drugič spet ne gre. Noge so težke, vmes je veliko hoje in če je sreča, takrat prilezem do 5 km. A tako pač je! Marsikdo, ki je že pretekel 10-tko na maratonu me je vzpodbujal, tudi z besedami, da je zunaj lažje kot na tekalni stezi in da bom zmogla 10, če mi sicer uspe vsaj 7. Ampak meni je na tekalni stezi top! Tam si uravnavam tempo, tam vidim številke in tam sem bolj motivirana.
Tako je bilo danes. Šla sem v Gibalni center na telovadbo. Začela sem na tekalni stezi. Noge niso bile težke in nekako sem »zgurala« prvih 5 km. Naslednji štirje so bili lažji. Zadnji pa muka. A popuščanja ni bilo. Enakomeren tempo. Čas ni zavidanja vreden, ampak cilj je bil dosežen. Mala zmaga. Mala sreča. To je tisto, kar dela življenje lepše.
Nauk te zgodbe pa… Da nikoli ni prepozno za nič. Nove izzive, nove izkušnje, nove zmage in nova doživetja. Samo vztrajati je treba in »prešvicati« kakšno majico ali dve.
Comments